Po sledeh vetra proti Lastovu

Sončni zahod Lošinj

Čez natanko teden dni odveževa privezne vrvi. Tokrat bova na krovu le dva člana posadke: mladi mornar in moja malenkost. Debelih štirinajst dni bova sama, sama samcata, brez ženskega dela posadke. Kar pomeni, da ne bo nikogar, ki bi naju opozarjal, da je hladilnik prepoln piva, da je krov posut z vrvmi ali da je na sidrišču mogoče bolje malo pospraviti.

Naloge so jasno razdeljene. Mladi mornar prevzema kuhalnico, ponev, lonec in vse, kar je povezano s prehransko oskrbo posadke. Jaz prevzemam jadra, navigacijo, vreme, vetrove, kurze, nočne straže in tisti del odgovornosti, zaradi katerega se človek ob treh zjutraj sprašuje, ali je tista lučka na horizontu ribič ali trajekt.

Tokratni cilj je Lastovo. Že vrsto let me vleče na južni Jadran. Tja, kjer se otoki še vedno skrivajo pred množicami, kjer se zalivi ne oglašujejo na družbenih omrežjih in kjer se še najde kakšen kotiček, ki ga turistični val ni povsem preplaknil. Na pladnju je torej Lastovo. Če bodo bogovi vetra dobre volje, si želiva obiskati tudi Mljet, nato pa počasi obrniti premec nazaj proti Kaprijam.

Batoo je letos pripravljen kot še nikoli. Dobil je novo antifouling barvo, ladijski vijak pa je premazan s tako drago zaščito, da ga skoraj ne upam pogledati. Zato mora ostati čist kot solza. Motor Perkins sicer še vedno prede kot star morski volk, vendar sva z mladim mornarjem sklenila, da ga bova letos uporabljala zgolj za vplutje in izplutje. Vse ostalo naj opravijo jadra in veter.

Na zalogi imava vse, kar prava jadralska pustolovščina potrebuje: glavno jadro, genovo, mizzen, genaker in simetrični špinaker. Če bo pihalo od zadaj, bomo leteli. Če bo pihalo od spredaj, bomo filozofirali. Če ne bo pihalo nič, bomo dolgo gledali v nebo in prepričevali veter, naj začne opravljati svoje delo.

Trenutno se odločava med dvema rutama. Prva možnost je, da pri Premudi zavijeva desno in čez odprto morje usekava direktno proti Lastovu mimo Visa. Druga možnost vodi mimo Premude in Molata po notranji strani otokov, nato pa pri Žutu obrneva desno proti Visu in naprej proti Lastovu. Končno odločitev bo sprejel veter. Kot vedno. Mornar lahko načrtuje, morje pa se smeji.

Odhod je za zdaj predviden v nedeljo, 21. junija. Če bo vremenska karta prikimala. Če ne, bomo čakali. Morje je namreč ena redkih stvari v življenju, ki se ne ozira na naše koledarje.

Pred nama je približno 160 navtičnih milj neprekinjene plovbe. Dan in noč. Straža za stražo. Kava za kavo. Zvezda za zvezdo. Mladi mornar me že zaslišuje: kako bova plula, kje bova plula, kaj mora vzeti s seboj. Odgovor je preprost. Dovolj poguma, nekaj potrpljenja, sončna očala, rezervno majico in dobro voljo. Ostalo bo uredilo morje.

Medtem potekajo še zadnje priprave. Polniva plin. Montirava nove štangice za senco. Kupujeva nove podvodne maske, ker so stare dokončno podlegle soncu, soli in času. Čaka naju še nekaj dela na barki. Malo brušenja lesa, malo barvanja, malo popravljanja. Tako kot so to počeli pravi mornarji v davnih časih, ko je bila ladja hkrati prevozno sredstvo, dom in delavnica.

Hladilnik bo poln. Internet bo omogočal spremljanje nogometnih tekem. Barka je očiščena znotraj in zunaj. Volje ne manjka. Poguma tudi ne.

Zdaj manjka samo še veter v jadrih, škripanje vrvi v noči in tisti trenutek, ko se ob izhodu iz marine obala počasi začne oddaljevati.

Potem se bo prava zgodba šele začela.