Prvo ekipo sta sestavljala dva fanta, ki sta na jadrnico prinesla pravo zakladnico radovednosti. Vprašanja so kar deževala: »Kako se to naredi?«, »Za kaj se to uporablja?«, »Kako se lovi ribe?«, pa tudi nepogrešljivo: »Kje so morski psi?«
Vreme nam je na začetku nekoliko nagajalo. Nebo je bilo oblačno, mi pa smo se spretno izmikali dežnim kapljam in upali, da nas bo sonce vendarle našlo. In nas je! Po prijetni plovbi smo prispeli v Piranski zaliv, kjer smo se zasidrali in se s supom odpravili raziskovat vhod v kanal Sečoveljskih solin.
Seveda ni manjkalo kopanja, čofotanja in morskih vragolij. Med zabavo smo se naučili tudi veliko novega o morju, jadranju in življenju na vodi. Morskih psov sicer nismo srečali, smo pa odkrili, da je radovednost najboljši veter v jadrih vsake pustolovščine.
Drugi dan je bilo na krovu precej bolj umirjeno Tokrat sta se nama na jadranju pridružili dve punci, ki sta bili nekoliko bolj zadržani. Medtem ko sva midva z Boštjanom skrbela za jadrnico, sta oni vestno opravljali pomembni nalogi – sončenje in uživanje v razgledu.
Posadka in učiteljici smo ju večkrat opozorili, naj se namažeta s sončno kremo. Po nekaj pregovarjanja sta naposled le popustili in nama verjeli. Kako uspešna je bila ta odločitev, naslednji dan ne vem zagotovo, sumim pa, da je bila sončna krema precej bolj priljubljena tema pogovora kot dan prej.
Morje je bilo mirno, veter prijazen, dan pa poln lepih trenutkov. Midva z Boštjanom sva bila presrečna, da sva lahko našim otrokom omogočila novo izkušnjo in jih popeljala od Izole do Piranskega zaliva in nazaj. Njihovi nasmehi, navdušenje in radovednost so bili največja nagrada za ves trud.