Ameriški pokal

Ameriški pokal
Tekmovanje za »Pokal 100 gvinej«, kot se je sprva imenovalo, je 22. avgusta leta 1851, ob svetovni razstavi, prvič organizirala angleška kraljica Viktorija. V jadralni meki, angleškem mestu Cowes na južni angleški obali, je bil start in cilj regate, ki je potekala okoli otoka Wight. Zmagovalka regate je bila ameriška jadrnica America, ki je porazila številno floto njenega veličanstva.
 
Od leta 1931 lokalni jadralni klub ponovno organizira flotno regato okoli otoka Wight. Regata pa danes velja za najštevilčnejšo na svetu. Število udeležencev je celo večje kot na sloviti tržaški Barcolani, vendar tu ni skupnega starta za vse udeležence, ampak se starta z zamikom med posameznimi jadralnimi razredi.
 
Pa se iz Cowsa vrnimo nazaj k našemu pokalu. Pokal v obliki starega srebrnega čajnika je jadrnica America odpeljala v domač New York. Po šestih letih, leta 1857 ga je edini še živ član posadke George L. Schuyler podaril New York Yacht Clubu in z njim sklenil posebno darilno pogodbo, tako imenovan »Deed of Gift«. Ta dokumenti še danes predstavlja osnovno tekmovanj za America's Cup, kot se tekmovanje od takrat imenuje po jadrnici, ki ga je prva osvojila.
 
Že v uvodu je zapisano, da g. Schuyler daruje pokal pod pogojem, da se za pokal organizira stalna serija prijateljskih tekmovanj med različnimi državami. Branitelja pokala lahko, z barko, ki ima kot edino pogonsko sredstvo jadra, izzove kateri koli klub iz tuje države, ki je svojo tekmovalno jadrnico zgradil v svoji domovini in z njo prijadral na regatno polje. Kot branitelj pokala pa se lahko pojavi katera koli jadrnica zgrajena v državi, ki ji pripada klub branitelj pokala.
 
Nadalje »Deed of Gift« določa, da se lahko tekmuje z enojamborniki dolžine 44 do 90 čevljev na vodni liniji ali z večjaborniki dolžine od 80 do 115 čevljev na vodni liniji.
Klub izzivalec mora branitelja izzvati vsaj deset mesecev pred predlaganim datumom regate. Vendar regate na severni polobli ne smejo potekati med 1. novembrom in 1. majem, na južni polobli pa ne med 1. majem in 1. novembrom. Istočasno mora branitelj pokala biti tudi obveščen o imenu lastnika barke, o imenu barke, obliki jader, največji dolžini, dolžini na vodni liniji, širini, širini na vodni liniji in vgrezu barke, ki ne smejo biti preseženi.
 
O datumu tekmovanja, regatnih poljih, potrebnem številu zmag, pravilih in vsem ostalem se klub izzivalec in klub branitelj pokala dogovorita. Takšen dogovor danes predstavlja »America's Cup Protocol«. V kolikor pa kluba dogovora ne dosežeta, kar se je v 20. stoletju zgodilo samo leta 1988, veljajo natančna pravila, kako določiti zmagovalca.
 
V tem primeru se na odprtem morju odjadrajo tri regate. Prva regata se jadra najprej 20 milj proti vetru in nato nazaj. Druga regata se jadra na regatnem polju dolžine 39 milj v obliki enakostraničnega trikotnika s prvo stranico proti vetru. Če je potrebno se jadra še tretja regata v smeri 20 milj proti vetru in nazaj. Med zaključkom ene regate in startom naslednje mora preteči vsaj teden dni, posamezna regata pa lahko traja največ sedem ur.
 
V zaključku je zapisano še, da v primeru propada kluba, ki mu pokal trenutno pripada, le tega dobi prejšnji lastnik pokala. Zapisano je še, da lahko ista jadrnica izzove branitelja šele po preteku dveh let in razne zaključne določbe.
 
Originalen dokument je bil z dovoljenje New Yorškega sodišča dvakrat spremenjen. Leta 1956 je bilo dovoljeno nastopanje v razredu 12 metrov (jadrnice tega razreda so dolžine okoli 18 metrov), izbrisan pa je bil pogoj, da je potrebno z jadrnico iz domovine na regatno polje prijadrati. Druga sprememba je iz leta 1984, ko je bilo spremenjeno obdobje v katerem se lahko organizira regate na južni polobli.
 
V različnih obdobjih so se pojavljala tudi različna tolmačenja »Deed of Gift«. V današnjem času, po tolmačenju »New Zeland Yacht Squadron« velja, da se sme uporabljati vodne bazene za simulacijo plovbe na modelih in vetrne tunele tudi izven domovine. Prav tako se smejo uporabiti tuji materiali za katere v domovini ni renomiranih proizvajalcev. Na ta način se poskuša tudi klubom iz manjših držav omogočiti dostop do visokih tehnologij in s tem enakopravnejše možnosti pri projektiranju in gradnji bark.
 
Dogovori med branilci in izzivalci so bili skozi čas različni. Moč vsiljevanja svojih zahtev pa je bila predvsem v začetku na strani braniteljev pokala.
 
Prvi izzivalec je bil Londončan James Ashbury, ki je tudi prvi uporabil izraz America's Cup. Svoj izziv je poslal New York Yacht Clubu (NYYC) leta 1868, tekmovanje pa je bilo organizirano leta 1870. Takrat se je Ashburyjeva Cambria pomerila s celo floto domačih jadrnic med katerimi je prva prijadrala v cilj jadrnica Magic in obranila pokal. Ashbury je naslednjič poskušal pokal osvojiti že leta 1871. Posebej za to tekmovanje je zgradil novo jadrnico Liovonia. V pogajanjih z NYYC je dosegel, da je le ta lahko branil pokal s »samo« štirimi jadrnicami. Ashbury je regato ponovno izgubil. Ker je smatral, da tekmovanje enega proti štirim ni pravično, se je odrekel nadaljnjim poskusom osvojitve pokala. Naslednji izzivalci pa so dosegli, da je tudi branitelj America's Cupa lahko nastopil le z eno jadrnico, kar je pomenilo začetek sodobnih regatnih dvobojev (match racea).
 
Leta 1899 se je na regatnem polju pred New Yorkom pojavila jadrnica Shamrock (rumenkasta detelja – irski nacionalni znak). Lastnik jadrnice je bil sir Thomas Lipton. Irec iz Glasgowa, je kot petnajstletnik pobegnil v Združene države in tam, kot trgovec in strokovnjak za marketing obogatel in postal milijonar. Kasneje se je vrnil domov. Leta 1898 mu je kraljica Viktorija podelila angleški plemiški naslov. Kot lastnika mnogih hitrih jadrnic, ki jih je uporabljal za prevoz čaja, ga je za športno jadranje navdušil angleški princ Edvard VII:, in sir Thomas Lipton si je kmalu zastavil nalogo osvojiti America's Cup.
 
Leta 1899 je Shamrock izgubil z rezultatom 3:0. Z enakim rezultatom je leta 1901 izgubil Shamrock II in leta 1903 tudi Shamrock III, ki se je pomeril proti Reliance, največji barki, ki je do sedaj nastopila na tekmovanjih za America's Cup.
 
Sledila so pogajanja med Liptonom in NYYC o velikosti jadrnic, ki se lahko uporabljajo in prva svetovna vojna. Tako je minilo sedemnajst let do naslednjega dvoboja za America's Cup, kjer se je jadralo v novem razredu regatnih jadrnic imenovanem »J«. Leta 1920 se je Thomas Lipton pred New Yorkom pojavil s Shamrockom IV in zmagal prvi dve regati, nato pa naslednje tri izgubil. Tako je postal prvi izzivalec, ki mu je uspelo zmagati kakšno posamezno regato. Do takrat so vsi izzivalci tekmovanje izgubili brez ene same zmage.
 
S porazom Shamrocka V., s 4:0, se je leta 1930 končalo enaintrideset letno obdobje sira Thomasa Liptona, ki je v vsem tem času bil edini izzivalec New York Yacht Cluba. Temu obdobju sta sledila še dva dvoboja, leta 1934 (Rainbow – Endeavour 4:2) in 1937 (Ranger – Endavour II 4:0), na jadrnicah razreda »J« in obdobje druge svetovne vojne in povojne obnove, ko se izzivalec ni pojavil celih enaindvajset let.
 
Z novimi jadrnicami razreda 12 metrov, s katerimi se je pričelo tekmovati leta 1958 so tekmovali vse do leta 1987. Jadrnice tega razreda so bile sprva lesene, nato aluminijaste in nazadnje grajene iz steklenih in karbonskih vlaken.
 
Leta 1974 je na America's Cupu kot krmar na ameriški jadrnici Courageous prvič sodeloval Dennis Conner. Danes šesdeset letnega moža imenujejo tudi Mr. America's Cup. Nihče še ni zmagoval in izgubljal America's Cupa kot on. Je edini Američan, ki je izgubil America's Cup – in to kar dvakrat (leta 1983 in 1995). Štirikrat (leta 1974, 1980, 1987 in 1988) je na America's Cupu zmagal. Sodeloval je še leta 1992, vendar je izpadel med izločilnimi dvoboji braniteljev pokala in leta 2000 ter 2003, ko je izpadel med izločilnimi dvoboji izzivalcev.
 
Leta 1970 so bile uvedene kvalifikacije izzivalcev. Dogovorjeno je bilo, da so se lahko ob izzivalcu, ki je z braniteljem podpisal »protokol«, prijavili tudi drugi izzivalci. Le-ti so nato med seboj izbrali najboljšega, ki se je pomeril z braniteljem pokala. Kavlifikacije izzivalcev je prvič leta 1983 sponzorirala pariška hiša Louis Vuitton po kateri se danes tudi imenujejo Louis Vuitton Cup.
 
Prvi zmagovalec Louis Vuitton Cupa je postala avstralska jadrnica Avstralia II z Johnom Bertrandom za krmilom. Avstralska barka z revolucionarno krilato kobilico je v dvoboju proti Connerjevi Liberty že izgubljala z 1:3, na koncu pa zmagala s 4:3.
 
Tako se je končalo 132 letno obdobje, ko je bil pokal v lasti New York Yacht Cluba in njegovih članov. Nihče živ do takrat ni videl klubskih prostorov brez pokala. Bertrand pa ga je odnesel in postavil v vitrino svojega kluba v avstralskem Perthu.
 
Leta 1987 je Dennis Conner, ki je takrat jadral za jadralni klub iz San Diega, z lahkoto zmagal in pokal pripeljal nazaj v Združene države. V najbolj nenavadnem dvoboju v zgodovini tega tekmovanja leta 1988 ga je s katamaranom Stars & Stripes (kot se od leta 1987 imenujejo vse njegove barke) ponovno obranil. Takratni izzivalec, Novozelandec sir Michael Fay, ki je nastopil z ogromnim enotrupcem, se je pritožil nad uporabo katamarana, in nastal je sodni spor, ki se je vlekel nekaj let. Kot posledica tega spora je nastal nov jadralni razred International America's Cup Class (krajše IACC).
 
Z jadrnicami tega razreda se na tekmovanjih za America's Cup in Louis Vuitton Cup tekmuje še danes. Jadrnice so dolge okoli 24 m, jambor je visok 32 m, površina jader s spinakerjem znaša 730 m2. Teža jadrnice je 25 ton, od česar je več kot 20 ton teža balastov. Zato so kljub uporabi najsodobnejših materialov jadrnice izredno krhke. V preteklih tekmovanjih smo tako lahko videli številne lome. Tako smo samo v letu 2000 videli, kako se je jadrnica Young America tik za jamborom prelomila in kako sta japonska in švicarska jadrnica izgubila polovico jambora. Očitno pa je, da je tehnologija izdelave vse boljša, saj letos razen loma debla na Novozelandski jadrnici nismo videli večjih poškodb.
 
Prvi zmagovalec America's Cupa, z jadrnicami novega razreda, je bil američan Bill Koch, ki je najprej v kvalifikacijah braniteljev izločil Dennisa Connerja, nato pa premagal italijansko ekipo Il Moro di Venezia s krmarjem Paulom Cayardom.
 
Na naslednjem pokalu je kvalifikacije braniteljev dobil Dennis Conner s svojo jadrnico Stars & Stripes. Zmagal je v kvalifikacijah, da je lahko ponovno izgubil America's Cup. Pokal so iz Združenih držav spet odnesli na južno poloblo, tokrat v mesto jader, novozelandski Auckland. Po gladki zmagi s 5:0 leta 1995 v San Diegu, so Novozelandci slavili s 5:0 tudi leta 2000 proti italijanski ekipi Prada.
 
Ko je že vse kazalo, da so Novozelandci postali nova velesila v America's Cupu, in da bo pokal ostal še kar nekaj časa v Aucklandu, pa je njihova ekipa pričela razpadati. Skipper Russel Couts in nekaj najboljših mož, je le nekaj mesecev po osvojitvi pokala leta 2000, prestopilo v novoustanovljeno švicarsko ekipo Alinghi. Novozelandcem je ostal le konstruktor Tom Schnackenberg in drugi skipper Dean Barker.
 
Novi švicarski ekipi je uspelo prepričljivo osvojiti Louis Vuitton Cup (5:1 v finalu proti Oracle BMW iz San Francisca), nato pa še America’s Cup, ki so ga dobili kar s 5:0. V dvoboju z Novozelandci so Švicarjem obilno pripomogle tudi tehnične težave braniteljev, saj so le ti morali kar dvakrat odstopiti (zlomljen bum v prvi regati in zlomljen jambor v tretji) v zadnji odločilni regati pa so zlomili tangun, ki so ga nadomestili z rezervnim.
 
Tako se je America's Cup po 152 letih, v spopadu med učiteljem Russelom Coutsom in učencem Deanom Barkerjem, ponovno vrnil v Evrope, in to v državo, ki nima morja.
 
Avtor: Uroš Žvan