Otok Sit je tipično kamenit jadranski otoček brez naselij in infrastrukture, zato je primeren za miren pobeg z ladjo (kopanje, snorklanje, “divje” plaže).
Ker je v območju Pašmanskega kanala, je morje pogosto zelo čisto; za to območje so značilni tudi močni tokovi, ki se periodično spreminjajo (pogosto se omenja menjava toka približno na 6 ur).
V srednjem veku je bil ta del otočja (tudi otok Sit skupaj z otokom Žutom) v okviru zadrske komune, po letu 1409 pa pod Beneško republiko, ki je otoke pogosto dajala v zakup zadarski gospodi. Po viru, ki povzema lokalno zgodovino lastništva, naj bi Žut in Sit leta 1421 prešla v posest zadarske družine Civalelli (prek menjave/posla v Zadru).
V nadaljnjih stoletjih so takšni lastniki otoke praviloma dajali v zakup pastirjem in težakom, medtem ko so ribolovne pravice okoli otokov pogosto uporabljale skupnosti z drugih otokov (v viru so omenjeni npr. Saljani in Ižani).
Po propadu Beneške republike in pod avstrijsko oblastjo so se razmere spremenile tako, da so lahko dotedanji zakupniki začeli odkupovati otoke. V istem viru je navedeno, da je bil Sit kupljen leta 1825 (Žut kasneje, 1895) in da ga je kupilo osem družin iz Murterja in Betine; omenjena je tudi cena 5500 fjorinov.
Otok Sit je danes brez stalnega prebivalstva in je v zgodovinsko-geografskih delih opisan kot del otoške skupine, ki je imela skozi dolga obdobja pomen predvsem kot pašniška, oljkarska in ribolovna cona (ne kot klasično naseljen otok z vasjo).