Skip to navigation
Skip to main content
Jadralni klub NEPTUN
Jadranje sem ter tja, morda pa kdaj tudi čez lužo.
Domov
Za člane
Vreme
Galerija
Dnevnik plovbe
Kontakt
Humor
Mali oglasi
Nahajate se tukaj
Domov
»
Dnevnik plovbe
»
Lilja
» 8. dan Olib
8. dan Olib
Plovba:
LILJA
Datum:
sreda, Julij 4, 2018
Prepluta pot:
0 NM
Povprečna hitrost:
0.00 vozla
Jadranje:
0 ur
Motor:
0 ur
Vreme:
Sonce
Stanje morja:
gladko
Stanje vetra:
lahen vetrič
nazaj
vse
naprej
Olib nam je zelo všeč in ostali smo še en dan. Prvi dan je bilo polno jadrnic in jaht, drugi dan kot da je prišel sodni dan, nikjer nikogar. Super za nas J
Ponoči sva se z Alenko kopala v soju lune in odsevu planktona, moj viceadmiral se je nasmihal kot majhen otrok ko kaj novega spozna. Ester je bila prav iskrena, takoj ko sva ji povedala, da sva ponoči gledala zvezdnato nebo ter se kopala ter opazovala plankton je hitro dodala, »A lupčkala sta se tudi?«. Ostal sem brez vse besed, kaj naj ji odgovorim kot samo z DA.
Dan je minil v polni ležernosti, nekaj malega smo plavali, mlada mornarja sta se veselo igrala s čolničkom, gor in dol, sem ter tja, kaj vse premore otroška domišljija. V mesto se nam ni dalo, sva pa otrokoma obljubila, da ju popoldne peljeva na obalo, cel ljubi dan je Oskar spraševal, »A nista rekla, da gremo na obalo?« In normalno obljuba dela dolg, popoldne smo se s čolničkom zapeljali na obalo, kjer je domačin postavil namesto staje z ovcami, brunarico s hladilnikom za pivo, sladoled ter nekaj stolov, miz ter viseče mreže.
Ob srkanju mrzlega piva sem navezal stik s Slovencem, ki živi na Dunaju. Na Olibu je kupil staro hišo in takoj sva našla idejo za biznis na otoku, mizarstvo, električar, keramičar, itd. Kaj kmalu pa tudi vzrok zakaj ni teh obrtnikov na otoku, komu se pa da delati, ni časa, riba plava v morju, ovce so tudi na otoku, zelenjava pa tako ali tako ni problem. Samo mi »celinci« iščemo težave in probleme, le čemu?
Gazadrico v podrti konobi sem vprašal, kako to da ni boj na Olibu? Enostavno mi je odgovorila, trije so se prijavili, dva sta se pritožila in sedaj nihče nima nič.
Zvečer je padla rižotka in bila je res odlična, normalno mulca sta si izmišljevala da ne bosta jedla, čez pol ure pa jok in stok da sta lačna. Predno smo šli spat je Oskar uspel brcniti moja sončna očala tako nerodno, da so po celem kokpitu poletela naravnost v morje. V zadnjem hipu sem opazil in skočil kot ris. Z eno roko sem jih zadnji trenutek ujel med tem ko so se že potapljale. Z glavo na pol v vodi, joj če bi me kdo videl bi se smejal od srca, še dobro da nisem cel zletel v morje.