Jadralni klub NEPTUN

Ponoči se je veter umirjal in zjutraj je bilo že kar spodobno. Pihala je burja, meni in vice admiralu pa se je jadralo. Tri dni vedritve na Dugem otoku, dovolj je bilo. No in smo šli. Jadra gor, ker nisem vedel kako piha zunaj (na kanal med Dugim in Ravo sem videl le majhen kotiček) sem dvignil 3 krajšavo. Pridemo ven, res da so bili valovi a mi smo bolj tlačili zelje.

Vice admiral reče »dej vse gor«, uf, sem kar poletel. Naprej sem pa vprašal a res lahko? Hehe, žal smo imeli veter točno v krmo in ostala je samo genova. 3 vozle do Rave, vmes mrzlo pivo, pipa miru. Vice admiral se je nastavljal sončku in užival, meni pa je srce spet igralo kot kakšnemu majhnemu otroku, ko dobi novo igračko.

Mlada posadka je zjutraj pojedla zajtrk, saj smo malce bolj pozno odšl. Odločitev je bila zelo modra. Celo pot (le dve uri) smo imeli ljubi mir.

Rava je čudovit otok poln oljk in po izročilu domačinov je tudi center sveta. Center sveta ima nekaj v zvezi z vetrovi, ker nikdar tukaj premočno ne pihajo. Zasidrali smo se v zalivu Paladinica, boj je dovolj, voda čista in vse je zeleno. Čez dan smo malce počivali, kuhali zvečer pa gremo v life.

Naš mali čolniček nas pripelje na obalo, tam nam je prijazni ITA navtični turist pomagal, da smo se lepo privezali. Takoj ga povprašam kje pelje cesta do Vele Rave, tip nima pojma. Odpravimo se po prašni poti navkreber do glavne betonske ceste, nato pa ponovno  v klanec do mesta na vrhu hriba. Vsi smo lepo hodili samo najmlajši del posadke je kar naprej tarnal, kako jo bolijo noge, pa trebuh ja ne vem kaj še vse. Alenka je vse to lepo uredila, da se ni nič čutilo. Pridemo na vrh Rave si ogledamo hiške (tiste stare) in kako drugačna arhitektura gradnje kot na Sestrunju. Hiša na Sestrunju je resnično vsa iz kamna, tukaj je že nekaj dodelave.

Najdemo tablo, kjer nas usmeri v pristanišče po klancu navzdol proti trgovini. Vsi žejni pridemo do trgovine »ponedeljkom zatvoreno« ma bluzatorji! Vice admiralu se kar trga, nekaj nujno rabi in trgovina zaprta.

Gremo v edino restvarcijo nekaj spit, če pa bodo cene spodobne pa še pojesti. Vidim palme, boje za privez čolnov pred restavracijo »KEKO«. Vprašam natakarja kam se lahko vsedemo in nekaj spijemo, ga že vidim da nekaj zavija z očmi. Ok, nas posedi, čakamo nekaj časa da naročimo tisto pivo in sokove. Malce opazujemo ambient in goste.

Ambient je ok, le malce preveč komarjev (morda nas je posedel točno tja kjer jih je največ?), gostje, slovenski par z lepo barko uživata. Dva nemca, ki se bojita za svoj Canon fotoaparat. Naročita hrano in vsa vesela, ker bosta 30 € več zapravila. Nasproti nas italijanski par, najprej zreta v postavno mladenko, ki se tušira na barki (prav buljita!!) Potem pa zoprn kapetan ITA  tega istega para (mislim prav zoprn, ozke ustnice, neka top shit sočna očala, vojaške brčice), začne počasnemu natakarju težiti, da on hoče na solato rukolo in da naj mu jo takoj prinese. Me je kar zmrazilo!

Razumem, da tod okoli vsi znajo ita in da so bili pod ita okupacijo. Vendar si ti ITA res obnašajo kot da je vse njihovo, zato jih nihče ne mara. Popijemo in spet čakamo da plačamo. Vmes smo imeli popadke, da bi si kaj naročili za jest, vse po 10 €, bomo mi doma palačinke!

Gremo nazaj, najdemo neko bližnjico spet navkreber in spet Ester, kaj vse jo boli. Tokrat sem popustil in jo del poti nosil, nato smo peli pesmice in težke noge so bile pozabljene.

Na barki nas obišče inkasant cena je zgleda povsod enaka 20 kun/m. Pojemo odlične palačinke, tokrat so uspele. Namreč nazadnje pred par dnevi se niso in niso spekle. Vice admiralu je nato kapnilo, da zato ker nismo imeli dovolj alkohola v štedilniku.

Hitro se poberemo spat smo imeli nekaj vzgoje z Oskarjem ki ima neke uporniške popadke in to vedno ko je utrujen. To pot je šel predaleč in se bova pogovorila jutri zjutraj,« mano a mano«