Jadralni klub NEPTUN

Zaradi prihajajoče spremembe vremena se nama spreminjajo tudi načrti. V četrtek bo začela pihati močnejša burja. Super za Batooja, za naju pa ne toliko. Burja sicer piha iz smeri severovzhoda, vendar zaradi topografije otokov ponekod piha skoraj naravnost iz smeri plovbe, torej s severa. To za naju tehnično pomeni jadranje proti vetru dobršen del poti – nekje od večjih otokov pa vse do Šibenika.

Midva sva na dopustu. Kakšnega popoldneva pravega jadranja se zagotovo ne bi branil, da pa bi dva dni zapored nabijala proti vetru, ne, hvala.

Za južne otoke potrebuješ več časa, kot sem ga vajen. Prostor za sidranje je tukaj natančno odmerjen. V bistvu smo na srednjem in severnem Jadranu kar razvajeni – vržeš sidro skoraj kjer koli in to je to. Na Visu imaš čudovite kotičke, vendar so razdalje dolge. Takoj je pol ure do ene ure plovbe. Tudi morje je drugačno. Vis je odprt otok in ko z odprtega morja zapiha zahodnik, zna biti kar pestro.

Podobno je na Šolti. Zahodni del otoka je poln majhnih, ozkih zalivov, primernih za barko ali dve, skoraj povsod pa je obvezno vezanje na obalo. Na severni strani je nekoliko bolje, saj sta tam dva nekoliko večja zaliva, in to je praktično vse.

Midva sva se odločila za strateški premik proti severu, natančneje v okolico Šibenika. Ob prvem svitu sva se odvezala in odpeketala proti Hvaru, natančneje proti Paklenim otokom. Tukaj še nikoli nisem plul. Po dobrih dveh urah sva že bila v prehodu med otoki. Pred tem je bilo nekaj guncanja, vetra bolj za vzorec, mrtvega morja pa za izvoz. Barko je enkrat metalo sem, drugič tja. Vmes sem večkrat spremenil kurz, da sem vsaj nekoliko omilil zibanje.

Ko sva plula med otoki, sem dobil nekaj prebliskov, da bi se zasidrala in skočila v morje, vendar je posadka trdno spala. Zato sem samo občudoval otoke in naravnal kurz proti Splitskim vratom.

Sonce je začelo pošteno pripekati, čarteristov pa je bilo po morju kot solate. Eden levo, drugi desno – nikoli ne veš, ali te sploh vidi ali ne. Uf, za kaj takega res ne potrebujem druge kave.

Glede tragične pomorske nesreče, ki se je zgodila pred kratkim – pravzaprav ni nič čudnega. Toliko plovil na tako majhnem prostoru. Čarterjev je preprosto preveč in povsod vlada nekakšna zmeda. Pluješ po svojem kurzu in vidiš plovilo, ki ti prihaja nasproti. Umakneš se mu v desno, on pa prav tako zavije v desno. Potem spremeniš kurz v levo in tudi on zavije v levo. Pa dobro, kdo je tukaj nor? Takšnih in drugačnih situacij sem doživel že neštetokrat.

Po adrenalinskem vložku se počasi povzpneva proti zalivu Nečujam. Mladi mornar me je že dan prej spraševal, ali bi najela moped in raziskala Šolto. Ideja sploh ni slaba. Bova videla.

Med plovbo raziskujem, kdo ponuja izposojo, kakšne so cene in podobno. Nekoliko dražje bi bilo kot na Visu, saj bi nama moped pripeljali v zaliv. Nato pa še opozorilo, da morava skuter vrniti s polnim rezervoarjem, sicer zaračunajo dodatnih 25 evrov. Razlog? Črpalka je lahko zaprta. Spomnim se, da so bile na Šolti s črpalkami že včasih težave. Pred mnogimi leti sem tam iskal bencin za svojo takratno Hondico. Skratka, če moped porabi za približno tri evre goriva, oni pa ti ob nepolnem rezervoarju zaračunajo 25 evrov, potem je vse jasno.

Na barki postaja vročina že skoraj neznosna. Z Visa sva odplula ob jutranjem svitu, na končno pozicijo pa prispela ob 13.30. Med potjo sem postavil manjšo senco. Mimogrede – na barki imam dve vrsti senc in tri fizične sence. Tehnično gledano lahko pokrijem skoraj celotnega Batooja.

Postavim senco nad kokpit, da je vsaj tam nekoliko bolj znosno. Zaliv je že od daleč videti poln. Seveda, nedelja je! Popolnoma sem pozabil, kateri dan v tednu sploh je. Na levem delu zaliva najdeva prosto sidrišče, kjer je nekoliko večja globina, a nič hudega.

Spustiva 30 metrov verige, postavim veliko in malo senco, mornar pripravi nekaj za pod zob, nato pa – bumf – v vodo. Zunaj je vroče, voda pa odlična.

Cel dan poležavava pod senco in se kot dva pobegla iz psihiatrične ustanove mečeva v morje. Suho grlo redno splakujem z zelo športnim špricerjem. Res je vroče!

Popoldne se dvigne zahodnik, nekje do 15 vozlov. Že me srbijo prsti, da bi šla malo jadrat. Ampak vem, da bo čez dve uri veselja konec in ne bova naredila nič pametnega.

Ker veter ne popušča, pospraviva vse sence. Joj, zdaj pa je šele vroče. Malo potrpiva, proti večeru pa postane precej bolj znosno.

Za večerjo si na palubi pripraviva pršut, papriko in kruh. Mornar papriko mlati kot za stavo, no, pršut pa prav tako. Vmes preganjava ose in se pripravljava še na večerni skok v morje.

Jutri je nov dan in začela bova nekoliko bolj zgodaj.