Jadralni klub NEPTUN

Zjutraj z vice admiralom dvigneva sidro in odpeketava proti Vrgadi. Jutri moram zamenjati sidro. Na krovu imam staro sidro, ki je za štiri kg težje od novega sidra in pri devetih tonah teže barke se kar pozna. Plovba je bila umirjena, malce kave, sosedovega hruškovca, vice admiral je prosil še za dodatno porcijo žganice, opa.

V dobrih dveh urah prispemo na sidrišče pred Vrgado. Ujameva plovko kot profesionalca. Pripravimo naš čolniček, z mladim mornarjem zmontirava motor in že se odpravimo po nakupih. Po debelem tednu in vročih dneh, se nam je zaloga pitne vode drastično zmanjšala. Primanjkovalo nam je sveže kruha, zelenjave in podobnih svežih zadev. V trgovini vse nakupimo in z mladim mornarjem zvoziva na barko.

Že sva nazaj pri puncah in mrzlem pivu, no mladi mornar je pil fanto. Spijemo dve rundi, vmes sladoled za mlajša pomorščaka in že se zapletemo v pogovor s starejšim gospodom. Gospod potoži, da je ostal sam, žena mu je umrla pred dvema letoma. Gospod oddaja apartmaje, jasno malce zagodrnja čez državo, kako mu vse poberejo, drugi ki pa oddajajo na črno pa so cesarjevega davka oproščeni. Vice admiral mi že nakaže, da je čas da gremo, ker točno ve da lahko z gospodom debatiram še ure in ure.

Ogledamo si otok, povzpnemo se do cerkvice, kjer se odpre prekrasen pogled na južni del Pašmana, otoke v okolici in Murter na jugu. Punci sta že pred tem našli neki prodajalno s spominki. Obisk in nakup je pač nujno zlo. Prodajalec nas ogovori v polomljeni slovenščini in nam zaupa, da je pred leti študiral grafiko v Ljubljani. Vsi oboroženi s spominki ter dvema steklenicama črnega vina se odpravimo v lokalno konobo. Vice admiral tokrat le pride do prve ribe na dopustu. Vsi ostali se bašemo z mesom. Ravno dobro pojemo že prihrumi nevihtica, kot napovedano.

Urno jo ucvremo na naš čolniček (še dobro, da sem dan poprej dolili bencin) in že jo mahamo nasproti valovom na barko. Pričelo je deževati, valovi postajajo vedno večji, vse nas zaliva in vice admiral vsakič ko jo zalije val, glasno opozori.

V valovih in vsi premočeni se privežemo na bok barke, hitro zlezemo nanjo in pričenja se pospravljanje vsega kar še nisem pospravil ali privezal. Posadka se poskrije po kajutah, sam ostanem v kokpitu in ob hladnem špricerju opazujem dogajanje. Nevihta, sunki do 30 vozlov, valovi kar lepi. Zaženem motor, če bi slučajno odtrgalo bojo ali vrv. Vse skupaj je trajalo slabo uro, nato je ves popoldan sledilo sušenje oblačil in nekaj premočenih blazin. Valovi so se umirili šele zvečer. Proti večeru pride inkasant in se zmeniva za ceno po domače. Zaupa mi, da imam najmočnejšo bojo (9 t), novo verigo in novo vrv. Prijazen inkasant pove, da je največja napaka, ki jo naredijo prestrašeni jadralci med nevihto, da se poskrijejo v kabino. Vemo, vemo, mu razložim in da pri nas budno čuvamo trdnjavo med nevihto.

Zvečer se okopamo v ne več tako topli vodi ter se vsi poskrijemo v kabine. Jutri se vračamo na sever.