Jadralni klub NEPTUN

Sobota. Dan za odhod na morje in zaslužen dopust.

Skiper in mladi pomorščak sva dopoldne še urejala vrt – plela plevel, popravljala in napeljevala namakanje. Kot se za mornarja spodobi: najprej obdelaj kopno, šele potem osvajaj morje.

Viceadmiral je skuhal odlično kosilo, nato pa sva ob pol dveh odpeketala od doma. Na cesti gneča. Ne gneča. Nepopisna gneča. Takšna, da bi človek hitreje prišel na Lošinj s pedalino.

Vmes se s Perotom srečava na avtocesti. Pero se je nekaj prerival gor in dol med pasovi, jaz pa ga seveda nisem spustil naprej. Malo sem bentil nad njim, potem pa le ugotovim, da je to naš Pero. Če bi vedel prej, bi ga verjetno spustil naprej. Ali pa tudi ne.

Peljeva dalje in gneča naju spremlja praktično vse do Lošinja. Na trajekt sva imela neverjetno srečo. Vseh devet pasov je bilo polnih, kar je pomenilo, da bi morala čakati naslednji trajekt. Potem pa naju marineiro pomigne naprej in že sva bila na krovu. Včasih je sreča boljša navigacijska oprema kot GPS.

Po Cresu sva se vozila v koloni, avto za avtom. Takšne prometne regate že dolgo nisem videl. Nobenega vetra, nobenih valov, samo pločevina do obzorja.

Po planu prispeva v marino na Lošinju. Stopim iz avta in naju v trenutku oblije pot. Vročina in vlaga sta udarili s takšno močjo, kot bi nekdo odprl vrata savne in rekel: »Dobrodošli na Jadranu.«

Kakor hitro se je dalo, sva vse znosila na barko. Vmes sva našla marineira, ki nama je predal ključe. Po novem imajo v marini svoje parkirišče, za katerega potrebuješ ključ. Očitno je danes lažje priti na trajekt kot na parkirišče.

Nato sva odšla po gorivo – dizel, bencin in še dodatnih pet litrov za našega Krišla, ki naju je lepo prosil za pomoč. Pomorska solidarnost še vedno deluje.

Ko sva vse zložila na barko, sva skočila še v Lidl po vodo. Sedemdeset litrov. Toliko vode človek kupi samo takrat, ko ve, da bo naslednjih nekaj dni prostovoljno živel v plavajočem stanovanju.

Vso zalogo sva pretovorila na barko, odvezala vrvi in že sva plula.

Cilj: Ilovik.

Izplula sva malo pred osmo zvečer, na cilj pa prispela okoli pol enajstih. Med plovbo sva opazovala sončni zahod, modrovala o pomembnih življenjskih vprašanjih in vlekla panulo. Seveda nisva ujela ničesar. Ribe imajo očitno interno obvestilo, kdaj sva na morju.

Ko prispeva na Ilovik, v južni zaliv, ugotoviva, da imajo nekatere barke prižgane sidrne luči, druge pa ne. Še dobro, da me je Grega pravočasno opozoril, sicer bi izvedel zelo neposreden pregled tuje krme.

Na koncu sva se varno zasidrala. Sidro je prijelo v prvem poskusu, kar je pri meni vedno razlog za rahlo nezaupanje in dodatno preverjanje. Malo sva še pokramljala, preverila vremensko napoved vsaj trikrat in odšla spat.

Vročina je bila neznosna. Kabina je spominjala na kombinacijo rastlinjaka in turške savne. Če je kdo tisto noč shujšal, sva bila to midva.

Jutri je nov dan.

Plan: Molat.

Če bo veter sodeloval, odlično. Če ne, pa imamo motor, gorivo in dovolj vode za manjšo humanitarno akcijo.