JK NEPTUN

Zjutraj sem se odvezal in odpeketal proti severu otoka Ugljan, v zaliv Muline. Vetra ni bilo niti za vzorec, zato sva z viceadmiralom med enakomernim brnenjem motorja opazovala trdnjavo na vrhu Ugljana in številne ribogojnice v kanalu med Ižem in Ugljanom. Če že jadra počivajo, naj vsaj oči delajo.

Vmes sva prijetno klepetala. Kaže, da se je viceadmiral končno dobro naspal, saj so se najini jutranji pogovori ob kavici in monotoni spremljavi motorja vrnili na raven, ki pritiče resnim pomorščakom. No, vsaj toliko resnim, da znava hkrati filozofirati in opazovati, ali se na obzorju slučajno pojavi kakšen sunek vetra. Ni se.

Mladi mornar je spal kot polh. Odkar ima telefon brez nadzora, sem postal nekoliko bolj popustljiv. Medtem ko midva rešujeva svetovne pomorske probleme, on raziskuje internet, gleda YouTube in očitno nabira znanje, ki ga bo nekoč morda uporabil tudi za kaj drugega kot iskanje najbolj neumnih videov.

Med plovbo si ogledamo Južno luko, zadnji zaliv na zahodni strani Ugljana. Voda je tam naravnost čudovita, vendar je zaliv vsakič, ko plujemo mimo, poln plovil. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ker smo že imeli načrt, smo nadaljevali proti Mulinam, kjer nam je bilo pred dvema letoma zelo všeč.

In res – privežemo se na prvo bojo. Cena? 40 €. Priznam, bil sem len. Na drugi strani zaliva bi lahko sidrali zastonj, ampak bi bilo treba spustiti sidro. Včasih zmaga ekonomija, drugič pa udobje. Tokrat je zmagala lenoba. Tudi to je del pomorskih odločitev.

Razvijem vse tende na barki, tako da je bila praktično cela v senci. Življenje na barki je v hipu postalo precej bolj znosno. Posadka je ves dan plavala, uživala v kristalno čisti vodi in rahlem zahodniku, ki je občasno pokazal tudi malo več karakterja.

Vsake toliko me je prijelo, da bi dvignili sidro in odjadrali kamorkoli. Ne zato, ker bi bilo treba, ampak preprosto zato, ker so jadra narejena za jadranje, ne za sončenje. Na srečo sem dovolj izkušen, da prepoznam prve simptome napada "moram-jadrat". Lepo sem sedel v kot, spil požirek pijače in počakal, da je napad minil. Posadka mi je bila za to tiho hvaležna.

Zvečer smo se odpravili na večerjo. Mladi mornar je medtem rezerviral mizo v bližnji konobi Kod dide Šime, ki naj bi bila najboljša v zalivu. No, pa preverimo.

Vsak si je naročil nekaj po svojem okusu in hrana je bila res zelo dobra. Ampak tako dobro, kot smo jedli pri Lucianovi noni, ni bilo niti približno. Tista lestvica ostaja nedosegljiva. Nekaj malega nas je zmotilo pri pijači – ponudba sladkih sokov je bila precej bogata in zato je bilo tudi ponudba os malce boljša. Jaz pa kot ljubitelj špricerja v takšnih trenutkih ostanem nekoliko prikrajšan. Cena je bila poštena: ni poceni, ni pa tudi pretirana. Osebje je bilo zelo prijazno, največji zmagovalec večera pa je bil lokalni maček, ki smo ga ponovno dobro nahranili. Mislim, da nas bo naslednje leto že čakal na pomolu.

Po večerji sva se z viceadmiralom peš odpravila še do zaliva na severni strani, kjer sva se sprva nameravala kopati. Iskreno povedano ni bilo nič posebnega. Verjetno je pogled z barke precej lepši kot s kopnega. Še en dokaz, da je barka včasih najboljši razgledni stolp.

Dan je minil v znamenju mirnega morja, brezvetrja in popolnega poletnega ritma. Čeprav jadra danes niso opravila svojega dela, so počivala z dostojanstvom. Konec koncev si tudi jadra sem in tja zaslužijo prost dan – za razliko od motorja, ki je danes spet vestno oddelal svojo izmeno.