JK NEPTUN

Peti dan – Ugljan, voda, burja in discipliniranje mladega mornarja

Peti dan na Ugljanu. Celo noč sem se zbujal in premleval, kaj za vraga se dogaja z vodo v barki. V glavi sem imel več teorij kot vsi strokovnjaki na internetu skupaj. Zjutraj sem o težavi ponovno debatiral z Vidom, pa še z dvema mehanikoma in na koncu smo prišli do sklepa: pri močnejšem jadranju voda po pletenici kaplja v sistem in nato v kalužo.

Da bi teorijo preverila, sva po jutranji kavici in obisku Lucijana odvezala vrvi ter krenila na motor. Spremljala sva količino vode. Rezultat? Nič. Niti kapljice.

Potem sva dvignila genovo in v zmerni burji odjadrala proti jugu. Kam? Nisva vedela. Kot prava raziskovalca sva sledila vetru in nosu. Smer naju je vodila proti Kornatom.

Najprej sva razmišljala o severnem delu Žuta, vendar je vremenska napoved grozila z močnim severozahodnikom. Jasno mi je bilo, da se morava nekam skriti. Po krajšem debatnem krožku s sojadralci, sotrpini in ostalimi modreci Jadrana sva se odločila za Statival.

Jadranje je bilo fantastično. Od Ugljana do Kornatov čez odprto morje, tudi po šest vozlov. Burja je lepo držala, flok je bil odprt, barka se je nagibala, morje je špricalo na vse strani. Turistični čolni so naju gledali, midva pa sva drvela kot največja profesorja jadranja in najbolj izkušena morska volkova na celotnem Jadranu.

Med plovbo sva spila kavico, pojedla nekaj napolitank in ugotovila, da nama kuhanje v tej vročini ne diši preveč. Jeva bolj po moško: več pijeva kot jeva. Brezalkoholno in alkoholno. Zvečer pa običajno skuhava testenine ali spečeva kakšno meso. Hrane imava na barki za cel mesec. Lakote ne bo.

Večji problem je disciplina.

Mladi mornar namreč še ni osvojil starodavne mornarske veščine, imenovane pospravljanje. To je edina stvar, ki jo moram neprestano ponavljati. Vse pusti tam, kjer odloži. Če bi ga pustil samega tri dni, bi mravlje organizirale občinski svet in prevzele barko.

»Na mravljah ga učim, zakaj se pospravlja po barki,« sem mu razložil.

Barka je majhen prostor. Če ne pospravljaš, začne smrdeti, gniti in živeti svoje življenje. In potem nisi več lastnik barke – samo še sostanovalec različnim žuželkam.

Poleg tega mladega mornarja učim še pravilne uporabe vode. Na barki je voda dragocena. On pa za vsak najmanjši opravek porabi pol paketa papirnatih brisač. Kot da sva zasidrana pred tovarno papirja.

Torej, po lepem jadranju sva prispela v Statival in se privezala. Popoldne je začel pihati močan severozahodnik. Sunki so dosegali tudi okoli 20 vozlov. Zaradi vetra sva morala podreti vso senco na barki. Vročina je bila neznosna, zato sva se večino časa hladila s skoki v morje.

Zvečer se je veter nekoliko umiril. Zagnala sva najinega zvestega Mercurya in odbrzela v konobo.

Mladi mornar je tam uprizoril pravo gastronomsko predstavo. Pospravil je dve porciji palačink, pomfri, dve Coca-Coli in še Fanto za zaključek.

Jaz sem bil precej skromnejši:

eno pivo in trije špricerji. Račun: 63 evrov.

V konobi sva spoznala Markota in njegovo ženo, ki skrbita za goste skozi celotno sezono. Lastnik je Dalmatinec, družina pa poleti skupaj z ženo in tremi otroki vodi celoten posel. Prijetni ljudje, dobra družba in lep večer.

Popoldne se je medtem prevesilo v noč.

Oskar je dvakrat priplaval oziroma pridrvel do barke. Prvič po limone, ki sva jih podarila, ker sva ugotovila, da jih imava več kot dovolj. Drugič pa po znameniti napravo Lexecutor – električni lopar za uničevanje os, komarjev in ostalega letečega sovražnika.

Z njim sva izvajala protizračne operacije nad mizo. Ko je padla tema, sva se z motorjem vrnila na barko, se zleknila vsak na svoj konec in ugotovila:

voda je razrešena, barka pluje, burja piha, mladi mornar se počasi uči pospravljati, Lexecutor deluje, dan pa je bil naravnost popoln.