Jadralni klub NEPTUN

Z vice admiralko sva zjutraj zarana dvignila sidro. Zarana enostavno zato, ker je bila noč nemirna. Ponoči so nas preganjali komarji za nameček pa so valovi iz odprtega morja prihajali direktno v bok barke. Ob dvigovanju sidra se nama malček zatakne. Hitro na motovilim Batoo-ja sedaj malček levo malček desno in že je sidro popustilo.

Uvala Premuda je odprt proti zahodni strani in valovanje odprtega morja je kar moteče. Poleg tega so tukaj doma ose in mislim da imajo tukaj glavno mesto. V ladijskem skladišču sem našel »The Executor«, to je električni lopar za lovljenje komarjev. Ose so bile še lažji plen. Mladi mornar se je lotil zadeve nadvse profesionalno in kaj hitro so ose ugotovile, da z njim ni češenj zobati. Jaz pa sem v čolničku na krmi nastavil domačo past za ose.

Z mornarjema smo prečesali dno in obalo uvale, ko smo iskali kakšno hobotnico. Ob tem sem ugotovil, da je dno kamnito in že takrat sem vedel, da se nama lahko zatakne. Hudič je vedno v podrobnostih, sidrali smo na 15m in ob 05:30 zjutraj se mi pa res ne da potapljati na takšno globino.

Vetra ni bilo in spet poje motor. Tokrat sva izplula zelo zgodaj, tako da mlada mornarja lahko v miru spita. Jaz popijem kakšno kavico, napišem dnevnik, pokadim pipo miru in že smo bili pred Dugi otokom. Mlada mornarja rasteta kot gobe po dežju in povsem logično je da jima moram sedaj ko sta že velika, predstaviti tudi kaj bolj zanimivega. Tokrat gremo skupaj pogledati razbitino potopljene barke v zalivu Soliščica. Sidramo pred bojami in se urno poženemo v vodo oboroženi kot kakšni japonski turisti. Vsi imamo plavutke, maske, dihalke in vice admiral še podvodni foto aparat. Razbitina se nahaja povsem v plitvini le dober meter pod vodo in »foto šuting« je uspel. Plavanja do potopljene razbitine je bilo ravno dovolj, da smo imeli jutranjo vadbo. Dvignemo sidro in se odpeljemo v zaliv Lovka, kjer bomo prespali noč. Zaliv je skoraj prazen, kakor tudi večji zaliv Pantera. Cene boj so zasoljene in to se pozna tudi v navtiki. Lepo se zasidramo in sledi zajtrk. Za naju z vice admiralom, prosena kaša z gobami. Dan mine kot bi mignil. Vmes se kopamo, mlada mornarja raziskujeta obalo in po kosilu nam sede siesta. Popoldne usposobimo pomožni motor ter dron. Naredimo nekaj posnetkov Batoo-ja in se pripravimo za odhod na Veli Rat.

Plovba do znamenitega in najvišjega svetilnika je kar dolga. Moja lenoba je botrovala tej dolgi plovni, saj se mi velikega Batoo-ja ni dalo prestaviti bližje v zaliv Panter, poleg tega pa ne mislim plačevati boje.

Parkiramo čolniček ob tem je nerodnost botrovala, da se je vice admiral malce poškodoval ob izhodu na obalo. Nič hudega dve ureznini in že smo nadaljevali po poti do svetilnika. Spustimo drona in naredimo nekaj klasičnih posnetkov. Mladima mornarjema privoščim sladoled, jasno spet po zasoljeni ceni. Usedemo se v bližnji lokal, ki je edini in čakamo. Nikjer nikogar, da bi nas postregel. No vsaj nas ni nihče postregel. Vmes pa se je glavni natakar ukvarjal s petičnimi ITA gosti. Dva pomožna natakarja nas samo gledata. Vstanem in grem do šanka, kjer želim naročiti pivo in mineralno vodo. Prijazen možakar me odslovi, saj vas bodo postregli za mizo. In spet čakamo, po 5 min, gladko vstanemo in gremo nazaj na barko. Dosti jih imam, če ne želite mojega denarja pa nič. Usta pa tako suha, da sem komaj zdržal do barke, kjer sem si nudil dve pivi. Pojemo večerjo in se odpravimo spat.