Jadralni klub NEPTUN

Otok Ist je noro obljuden. Količine smeti, ki jih puščamo jadralci so enormne. Na pomolu, kjer sta dva smetnjaka je bilo vse polno plastičnih vreč s smetmi. V zalivu so bile nekoč boje le na desni strani zaliva, sedaj so boje tudi na desni strani, kjer je pokopališče in je bilo do nedavnega prepovedano sidranje. Vse bomo uničili, za nekaj »šuškov«. Sam sem že pred odhodom na dopust razmišljal, kako lahko zmanjšam količino odpadkov na barki. Prva zadeva, ki mi je prišla na misel je embalaža. Tega je noro, nektarine, ki jih kupiš v trgovini so najprej v plastični posodici nato še vse skupaj ovito s plastično folijo. Skratka, z vice admiralom sva kupila meso pri mesarju. Doma sva ga porcijsko uredila, vakumirala in globoko zmrznila. Približno 5 kg mesa, ki smo ga prinesli s seboj smo imeli na barki več kot 14 dni. Ob tem pa smo imeli na barki le majhno vrečko kot odpadek. Najhujša embalaža je pitna voda. Kupujem balone pitne vode in jih nato pretočimo v manjše plastenke, ampak tudi tega je ogromno.

Dovolj o smeteh!

Posadki sem pustil spati do onemoglosti. Mladi posadki se pozna jutranje vstajanje in celodnevni ringa raja. Morje, voda, sonce in življenje na barki naredi svoje. Po nežnem prebujanju si posadka naredi pečene hobotnice (prerezane hrenovke). Posadka med obrokom spet pobija ose. Jaz pišem dnevnik in srkam kavno substanco. Po burnem pobijanju os za jedilno mizo izdam ukaz za odhod. Dovolj je teh os, gremo! Vžgem motor in takoj ko smo izven polja boj razvijem jadra. Najprej glavnega nato krmnega in ko je veter željene smeri še genovo. Ugasnem motor in jadramo skoraj do Oliba. Sicer ne jadramo v željeni smeri (smer plovbe in pravi veter to je balzam), vendar jadramo. Posadka se v senci jader zabava na palubi. Do končnega cilja uvala Slatinica nas loči še 20 min plovbe. Veter je padel in spet zapoje motor. Iz daljave si ogledujem polje boj, vse je zasedeno. Nič hudega bomo sidrali. Sidramo se na dobre 4 metre globine in sidro dobro zagrabi.

Sledi razvijanje sence po celotni barki, danes bo vroče! Posadka se že ohlaja v prijetni vodi in moški del posadke že raziskuje morsko dno. Tudi sam se nato podam v raziskovanje. Prvič v naravi vidim morskega biča ter nekaj rib (Frater), ki okrog njega iščejo ostanke hrane.

Obvezno počivanje in sončenje. Nov član posadke skuha odlično rižoto, ki jo zmažemo kot za šalo. Ponovno počivanje in sončenje. Posadka se odloči obiskati peščeno plažo. Novi član posadke je strasten ribič in vsi se izpopolnjujemo v poznavanju rib. Najbolj strupena riba na jadranju je morski pajek, ki živi točno v takih zalivih kot je uvala Slatinica. Čez kakšno uro pride posadka nazaj in jasno »tati, tati, videli smo morskega pajka…« V pesku na globini dveh (2) m se je nahajala ta zverina. Videle so se samo oči, nato pa so s pomočjo plavutk razkrili zverino. Konec dobre vse dobro.

Sledile so družabne igre, tokrat sem si izmislil igro »ugani žival«. Zabavali in smejali smo se do onemoglosti. Poznavalci rib so se specializirali za morske živali, ostali pa smo uporabljali bolj prepoznavne vrste. Koliko smeha pri ugotavljanju krokodila…še sedaj, ko pišem te vrstice mi gre na smeh. Čas za večerjo, posadka si peče palačinke. Na koncu so bili tako siti, da sem dobil drugo palačinko. Pospravimo barko in se pripravimo na spanec.