Jadralni klub NEPTUN

Zjutraj odvežem barko z boje in obrnem smer k Telaščici. Vice admiral prikrivi iz kajute. Počasi začneva dan, saj nemo opazujeva lepote Kornatov. Vmes mi vice admiral javi, da karte za danes ni možno kupiti. Karte se kupujejo v  predprodaji, saj so občutno cenejše. Skleneva, da toliko pa naju ne bodo olupili in odplujeva po zahodni strani Dugega otoka do Velega Rata.

Peljemo se na motor in jadra, vetra je bilo ravno toliko, da sem pridobil kakšen vozel ali dva. Valovi so bili iz južnih smeri in dolgi kot ponedeljek. Batoo je bi enkrat na vrhu vala, drugič na dnu vala. Med brenčanjem motorja in guncanjem po valovih smo opazovali, svetilnik na otoku Sestrice. Prepadne stene na znanji strani NP Telaščice in nato spokojno tišino Dugega otoka. Nikjer nikogar, nobenega razgrajanja, samo mi in še nekaj jadrnic, ki se vračajo nazaj na sever.

Vmes, sem ustavil motor, spustil stopničke in navezal štrik, da smo se malce ohladili. Vsi trije z mladima mornarjema na čelu smo popadali v vodo. Pričakoval sem da bo hladna, bila je topla kar preveč topla. Vsekakor nam je pasalo, da smo se malce osvežili. Vožnja je trajala 8 ur, na koncu tik pred rtom Veli Rat prične pihati malce močnejši zahodnik direktno v premec. Zmanjša se nam hitrost plovbe, odvijem malce bolj na odrto, no sedaj boš pa jadral sem si mislil. Nič od tega, zategnem vsa jadra, da mi ne ropotajo kot stare cunje, ko se sušijo na vetru in pritisnem na plin. Mladi mornar je tokrat odpeljal vse do svetilnika. Vmes smo opazovali kako se potapljajo pri nasedlih ladjah. Ob pogledu na globinomer opazim, da smo nevarno blizu dna. Hitro odvijem stran in globina le počasi prične naraščati. Vplujemo v zaliv Lovka, vice admiral za krmilom, jaz in mladi mornar pa bova opravila manever sidranja. Sidramo se malce dlje in vmes enkrat popravimo. Spustimo kar nekaj verige, saj pričakujem slabo vreme.

Res, od kolega Andreja dobim sms, da se nam nekaj približuje. Spet vse pospravimo s palube, vse privežemo in čakamo. Dokler ne pride prvi dež ne zapiram kokpita. Namreč v Batoo-ju, ki ima sredinski kokpit si povsem zaprt s tendami. Spremljamo ali nas bo usekala najhujša zadeva ali nas bo le oplazilo. K sreči nas je le oplazilo. Sidro je lepo držalo v 20 vozlih piša. Nato pade nekaj kapelj deža in to je bilo to.

Zapiha malce močnejši severnik, ki po približno 20 minutah popusti in vse je tako kot mora biti. Škržati že pričnejo nabijati, temperatura je 27°C in vlažno. Mlada mornarja sta najprej v vodi nato se odločita, da bosta lovila ribe. Midva z vice admiralom pa poležava na palubi, nekaj pohrustava in jaz spijem malček ohlajenega belega vina.

Vice admiralkin kotiček

Zbudil me je zvok motorja. Aha, smo že v pogonu. Hočem kupiti karte, pa se ne da izbrati datuma. Pade odločitev, da gremo proti Velem ratu. Plujemo mimo otoka Sestrice, na katerem je prekrasen svetilnik. Nato pa plujemo in plujemo. Res je »dugi« ta Dugi otok. Vmes med plovbo malo berem, malo spim…

Skiper mi je zaupal nalogo, da izvedem manever za sidranje. Mislim, da mi je za prvič super uspelo.

Poskačemo v vodo. No, mlakužo. Prav preveč topla voda je. Malo smo se potapljali, šteli ribe, nabirali školjke,… Skuhala sem kočerjo (nekaj med kosilom in večerjo). Mornarji in skiper so vedno bolj lačni, naše zaloge pa se zmanjšujejo.

Počasi spremljamo prihod nevihtnih oblakov, malo pomoči prihaja iz celine, saj mobilni signal tudi v tem bolj »razvitem« delu Jadrana malček niha. Informacije, ki mi jih je posredoval Aleksander so kazale na to, da bomo ravno med dvema nevihtama. Res nas ni doletelo veliko. Park kapljic dežja, nekaj grmenja v daljavi, kaka strela ali 2. uf, nam je odleglo. Shladilo se ni, morje je še naprej toplo. Ko mine se spet kopamo.

Tokrat je iz obale pridišalo po borovcih. Mmmm. Vonj morja, borovcev in »nažiganje« škržatov. To so tipični znaki dopusta.

Kmalu po 21. uri se pospravimo v postelje in eni hitro zasmrčijo, eni pa beremo dolgo v noč.