Skip to navigation
Skip to main content
JK NEPTUN
Sailing around, maybe sometimes across the great blue.
Domov
Za člane
Vreme
Galerija
Dnevnik plovbe
Kontakt
Humor
Mali oglasi
You are here
Domov
»
Dnevnik plovbe
»
Batoo
» 7. dan Uvala Statival - Uvala Kravljačica (Kornat)
7. dan Uvala Statival - Uvala Kravljačica (Kornat)
Plovba:
BATOO
Datum:
Friday, July 19, 2024
Prepluta pot:
15 NM
Povprečna hitrost:
4.00 vozla
Jadranje:
0 ur
Motor:
3 ur
Vreme:
Sonce
Stanje morja:
gladko
Stanje vetra:
lahen vetrič
Ponoči je bilo vroče, polovico noči sem prespal zunaj na palubi pokrit le s tanko brisačo. Drugo polovico noči sem se pretolkel v kajuti. Ventilatorji v salonu in kapitanski kabini mešajo zrak celo noč, da je vsaj malce znosno. Zjutraj smo malce potegnili, današnji dan je nazaj skozi Proverso v zaliv Kravljačica. Prva skupina prijateljev se je poslovila že na vse zgodaj, namreč imajo najet motorni čoln in potujejo zgodaj zjutraj, ko še ni vetra in valov. Ob slovesu dobimo celotno zalogo krompirja, ki jim je ostala. Mljask, danes bomo jedli krompir.
Druga skupina prijateljev, ki so z jadrnico še zavezani za bojo pa obiščemo in v miru popijemo šilce žganja, kavico. Vmes se nam porodi ideja o skupnem zajtrku. Odidem po mlada mornarja, ki sta ostala na Batoo-ju ter ju pripeljem na jadrnico. Skiper jadrnice prične z rezanjem vseh mesnih dobrot, ki so še ostale na ladijski kuhinji. Mlada mornarka, ki obožuje ogrsko salamo takoj izusti rek: Zajtrk jej kot kralj, kosilo kot meščan in večerjo kot berač. Jasno smo vsi upoštevali nasvet mlade mornarke. Najedli smo se do sitega vmes so nam odstopili še preostalo zelenjavo, ki jo bomo z veseljem pohrustali.
Pripravimo Batoo-ja za odhod in že smo na poti. Tokrat je vlogo krmarja prevzela mlada mornarka in po vzoru njenega brata vestno vrtela avto pilota. Sam sem se trudil pisati ladijski dnevnik, ker sem bil malce v zaostanku. Mirno smo potovali do ožine med otokoma Veli Buč in Kornatom. V ožini malce zmanjšam hitrost iz 4.5 vozla na 4 vozla, zaradi varnosti. Hudiča, kar naenkrat slišim nek zadušen zvok, kaj pa je to? Vice admiral opazi na naši krmi, visok premec turistične barke, ki nam trobi da naj se že premaknemo. Tip je bil oddaljen od naše krme pičlih 5 metrov. Jasno, poženem perkinsa na 2500 obratov, hitrost poskoči in turistična ladja nas prehiti z vso hitrostjo. Na krovu jasno turisti, ki nam nekaj kažejo in pametujejo. Ne bom se spuščal v ročne spretnosti preko palube, bi pa z veseljem povprašal kapitana turistične ladje po zdravju. Ni čudno, da je toliko nesreč, vem da kapitan turistične ladje obvlada lokalno sceno in pozna vsak kotiček, vendar pravila so pravila, kaj pa če bi mi imeli okvaro, ali da bi recimo nasedli, gladko bi nas povozil.
Ves razburjen sem takoj prižgal pipo miru in počasi smo se pripeljali do željenega cilja. Ker smo tokrat odšli iz zaliva malce kasneje kot po navadi je bilo med plovbo kar zanimivo. Motornjakov malo morje, vsi jasno par stopinj od našega premca, celotno plovbo sem bil kar malce živčen. V zalivu je bilo še kar nekaj boj prostih, zavežemo se za najbližjo do obale. Postavimo senco in uživamo v lepotah Kornatov.
Vice admiral skuha odlično pozno kosilo, pečeni krompir z zelenjavo, zelnata solata ter pečeni puran. Kaj hočeš boljšega? Zvečer smo se odpravili na ogled bližnje cerkvice, pot nas je vodila mimo oljčnih nasadov. Povzpnemo se na bližnji hrib, kjer vice admiral lovi sončni zahod. Ura je še zgodnja in do sončnega zahoda je še debela ura. Ob povratku srečamo gospo s psičko (dobermanka) Iko. Malce se zapletemo v pogovor. Gospa nam prijazno pove, da so suhi zidovi, ki so na značilni za Kornate imajo dvojno funkcijo. Prva je vidna meja lastnine in druga je proti požarna zaščita. Namreč, domačini so pred dvema stoletji, vse do množičnega izseljevanja v Ameriko, zažgali pobočja saj je to bil naravni način pognojevanja. Suhe zidove so gradili najeti delavci in plačili je bila volna. Po navedbah gospe, dan dela za 1 kg volne. Gospa je redna obiskovalka Kornatov že 40 let in vedno preživi z može po tri tedne v najti hiški v zalivu Kravljačica.
Po prijetnem klepetu se odpravimo v lokalno konobo, ki je resnično prava konoba. Vse mogoče stvari so prirejen za zaščito pred pripeko, vsaka malenkost je izkoriščena za pripravo in pogostitev. V konobi je bilo tudi veliko domačih mačkov, ki so zvedavo pogledovali proti ostankom večerje, ki jo je pospravljal gospodar. Vmes srečamo naj debelejšega muca, kar sem jih kdaj videl. Mucu je ime Kuki in je trenutno na dieti. Po osvežilni pijači se odpravimo na Batoo-ja, kjer se počasi pripravljamo na nočni počitek. Jutri bo sprememba vremena in verjetno ostajamo na boji še en dan, da se vreme umiri za družinsko počitnikovanje.